Arhiv za november 2009

Berlin, najbolj “kul” mesto v Evropi

ponedeljek, 30. november 2009 @ 22:47

Berlinski zid je padel pred 20 leti, nemška prestolnica pa danes velja za najbolj dinamično evropsko metropolo, v kateri je zgodovina kameleon.

Joshua Hammer na spletni strani revije Forbes zgodbo Berlina začne pripovedovati skozi življenje Lotharja Löweja, ki je bil priča vsem prelomnim dogodkom v sodobni zgodovini Berlina. Maja 1945, ko je ruska vojska dosegla Berlin, se je moral bojevati v prvih vrstah Hitlerjeve mladine in med obrambo Kurfürstendamma je dobil hude poškodbe. Leta 1948 je bil priča vzpostavitvi zračnega mostu nad Berlinom in uporu berlinskih delavcev leta 1953, ko je delal kot poročevalec za časopis Der Abend. Nato je kot direktor berlinske podružnice tv-mreže ARD v živo slišal Ronalda Reagana izgovoriti: “Gospod Gorbačov, podrite ta zid.” Bil je v Washingtonu, ko so 13. avgusta 1961 postavili zid – “to je bil eden najbolj žalostnih trenutkov mojega življenja,” pravi – in se vračal iz Poljske v Berlin, ko je zid leta 1989 padel.

Železna zavesa iz metafore v realnost
Tudi danes, 20 let pozneje, se Löwe še kako spominja zidu. “Ko se vozim po Invalidenstrasse,” pravi, “se vedno spomnim, da je bila tu nadzorna točka.” V šali ženi rečem: “Kar pripravi svoje potovalne dokumente.” A hkrati opaža, da je čas podrl meje, tako v spominu kot v predmetnosti. “Ponekod sploh ne vem več, kje je potekala meja, in to je dobro.”

28 let je bil Berlin kraj, kjer je železna zavesa iz metafore postala otipljiva realnost. Zid je potekal na tektonski osi med Zahodom in Vzhodom, kapitalizmom in komunizmom, demokracijo in diktaturo, Natom in Varšavskim paktom in navsezadnje med dvema Nemčijama. Zid je postal simbol Berlina, tako kot je Eifflov stolp simbol Pariza ali Empire State Building simbol New Yorka.

Mitte – “sredina” in središče Berlina
20 let po padcu so večino zidu v središču mesta podrli in delitev na zahod in vzhod ne obstaja več, tudi v geografskem smislu ne. Berlinsko težišče je spet tam, kjer je bilo pred vojno, v vse bolj elegantni soseski Mitte, kjer se tudi dogaja največ prireditev ob proslavljanju obletnice padca zidu. Ime v nemščini pomeni “sredina” in je jedrnat simbol tistega, kar se je v mestu dogajalo od leta 1989.

Soseska zajema območje vzhodno od Brandenburških vrat po aveniji Unter den Linden do Alexanderplatza. Tu stojijo simboli oblasti (tudi nemški parlament – Reichstag), kulturnega izročila (Muzejski otok), svetovljanstva (veličastni hoteli, kot sta Adlon in De Rome, in prestižne restavracije, kot je Vau); poslovna središča (kompleks Potzdamer Platz) in Holokavst (spomenik, posvečen umorjenim Judom Evrope – veriga 2.711 sivih kamnitih plošč).

“Potrebujemo dokaz, da je zid obstajal”
Zidu pa ni več. Najprej so ga rušili v navalu jeze in radosti – kar z golimi rokami tiste zgodovinske noči v novembru 1989 -, pozneje pa ga je s profesionalno opremo podrla vojska. “Ljudje so zid tako sovražili, da so bili odločeni, da je treba odstraniti čisto vsak kos,” do zadnjega,” pravi Alex Klausmeier, vodja Fundacije Berlinski zid. Njegova pisarna gleda na 210 metrov zidu, enega najbolje ohranjenih delov ob Bernauer Strasse severno od mestnega jedra. Prav tu je bila nesmiselnost berlinske razdeljenosti najbolj očitna. Na tem mestu se je moral pred rušilne stroje postaviti tamkajšnji pastor, da tega dela zidu niso podrli. “Ljudje so v zgodnjih 90. želeli, da zid izgine. Povzročil je toliko bolečin, toliko smrti,” pojasnjuje Klausmeier. A pastor Manfred Fischer je bil prepričan: “Ne, ne morete tega storiti, del zidu mora ostati, potrebujemo materialni dokaz, da je obstajal.”

Potem ko se je osvobodil betonskega prisilnega jopiča, je Berlin postal najživahnejše evropsko mesto in brez dvoma “najbolj kul” prestolnica Evrope. Rušitev zidu je pustila velikansko cikcakasto brazgotino, vakuum, ki je sprožil največjo urbano renovacijo v Evropi tisočletja. Izbruh ustvarjalnosti se je kazal v najrazločnejših oblikah: od zavijanja Reichstaga v blago in steklene kupole Normana Fosterja kot njegove krone pa do nedavne obnove Neues Museuma, pod katero se je podpisal londonski arhitekt David Chipperfiled.

V Berlinu je zgodovina kameleon
“Pariz in London sta uveljavljena kraja in njuni zgodbi sta znani. A tu se zgodba neprestano razvija,” pravi Michael Kimmelman, kolumnist o kulturnih in družbenih zadevah New York Timesa, ki se je v Berlin preselil iz New Yorka. Zdi se, da je to usoda Berlina. Leta 1919 je Karl Scheffler v svoji knjigi Berlin: A City’s Fate (v prevodu Berlin: Usoda nekega mesta) zapisal: “Berlin je mesto, ki nikoli ne obstaja, a je vedno v procesu nastajanja.”

To je vidno na primeru Neue Wache (Nove stražarne) iz leta 1818 na aveniji Unter Den Linden. Oblikoval jo je Karl Friedrich Schinkel, arhitekt, ki je pustil največji pečat na Berlinu. To je bila vojaška stražarnica, spomenik na 1. svetovno vojno, vzhodnonemški spomenik žrtvam fašista in militarizma, zdaj pa je Osrednji spomenik Zvezne republike Nemčije žrtvam vojne in tiranije. V Berlinu je zgodovina kameleon.